Pred tremi tedni, 9. marca 2020, je okrog 11:00 dopoldne priromal mejl glavne pisarne, da je zaradi koronavirusa pedagoški proces na Filozofski fakulteti za tisti teden odpovedan. V zraku je bila sicer rahla katastrofičnost, ampak po drugi strani je pasalo ostati doma in štiri ure predavanj za tisti dan jadrno spraviti v spletni format. Zdaj po treh tednih pogrešam že najbolj brezvezne kolegice, sanjarim o kavi v našem aseptičnem K16, o druženju z doktorandi v Zbornici, o projektnih srečanjih v mojem kabinetu in čikih pred faksom.

Tesnoba pronica od zunaj in znotraj. Vsi službeni in zasebni načrti se v nekaj dneh podrejo kot domine. Nadomesti jih iluzija prostranega morja časa, ki naj bi se nestrukturirano razprostiral zaradi #ostanidoma. V resnici pa je čas gosto prepreden z opravili, mejli, ure in ure trajajočimi pripravami študijskih gradiv, ukvarjanjem s Svitovo slabo organizirano šolo na daljavo, krčevitim ohranjanjem normalnosti in strukture v koordinatnem sistemu med posteljo, kavčem, mizo in štedilnikom. Seveda uhajamo na izlete. Muziciramo, tarokiramo, gledamo dokumentarce. Si gremo na živce, si priznamo, da smo tesnobni.

Z Juretom bereva in razpravljava o svetu, kakršen bo po koroni in kakršnega bi si želela. Bereva damijan blog, Žižka, gledava Varoufakisa, debatirava s kolegi, ki živijo v Angliji in želijo stran. Narediva seznam stvari, ki jih pogrešava, in potem še seznam stvari, ki jih v karanteni ceniva. Pri slednjem se je treba bolj potruditi, ampak pri vrhu seznama se znajde “potencial tega časa za spremembe”, in tudi okrevanje narave nama je všeč. 

Na mojem seznamu pogrešanih reči je, ne prav visoko, tudi frizer. Zdaj sicer začasno umaknjen s seznama, ker sva se sfrizirala s Svitom. Najprej mi je on mojstrsko napacal neko Schwarzkopf barvo iz Merkatorja na narastek, med čakanjem na prijemanje pa sem ga s kuhinjskimi škarjami nadvse profesionalno postrigla. Moja barva je ratala oranžkasto-srebrno-vijolično pisana, njegova frizura pa melanholično umetniška, kot fantje iz Dead Poets’ Society.

Vsekakor je rezultat vreden vsega spoštovanja, sploh glede na to, da se v času karantene še Madonna oglaša iz banje s selfiji huronskega narastka.

Glavno, da smo lepi, sploh če nas nihče ne vidi.