Še najbolj me skrbi, kako bomo tole bolano obdobje preživeli kot družba. Ni namreč vsaka kriza taka, da bi v ljudeh vzbujala najboljše, da bi se vsi zavedeli, kako zelo smo soodvisni in kaj vse nas veže namesto razdvaja. Ko se začne sovražni družbeni diskurz uzakonjati in ko se strah dodobra zažre v slehernikove kosti, začnemo drug drugega kontrolirati in špecati; psihološki moment je jasen – iz lastne negotovosti je najudobneje zavzeti pretirano normativno držo in svojo togoto zaradi nemoči prekanalizirati v togoto nad najbližjimi krivci – ljudmi, ki ne držijo razdalje, ki še naprej kolesarijo, ki so videti, kot da še živijo. To zelo žmohtno pove tudi Miha Mazzini. Sama to opazim, ko skočim popoldne na Grmado in mi noben od mimoidočih ne odzdravi. Ne le to, niti pogleda si ne upa usmeriti v mojo smer. Srečevanja na ozki hribovski stezi so videti tako, da mimoidoči raje zleze v grmovje in se tam pretvarja, da preučuje korenine, kot da bi tvegal pozdrav ali pogled.

Prav zato je branje boljše kot poročila. Sploh romanov. Če že tričetrt dneva zlagam vkup vseh 150 prilog (sic!!) za novi študijski program in vmes oddelam še 3-4 skajpe, si potem zvečer zaslužim

• pivo (btw Loo-blah-nah brezstično dostavlja na dom in zraven pokloni še kvas),
• rundo taroka,
• branje dobre knjige.

Sicer navadno prvi dve točki zmagata, a vseeno mi je zadnje tedne uspelo prežulit Bralca, Amerikanko in Pasjeglavca. Vse tri v slovenščini, kar je (zame) zelo nenavadno, in vse tri v odličnih prevodih, sploh pri Pasjeglavcu sem kar vriskala od ugodja ob prevodu dragega kolega Darka Čudna.