Če si doma, hladilnik nikoli ni prav daleč. Število šopingov je treba oklestiti na minimum, zato je v njem zdaj precej več hrane kot običajno, kolikor seveda dopušča alkohol, ki že sam zavzame nekaj prostora. Oštarije so zaprte in pikniki na travi prepovedani, konzum se zatorej brez izjeme dogaja doma. Če ima kdo rojstni dan, si že prejšnji večer speče torto, zjutraj pa dobi zajtrk v posteljo in za darilo pesem, ki se konča z “zate bi jedel ribe do konca svojih dni”. Žrtev ni majhna, in kmalu je treba od besed k dejanjem.

Tudi Mladinina ekipa Konzuma se je morala prilagoditi razmeram in se javlja izza domačega zapečka. Zadnjič so prezentirali par zelo zelenih idej, ki so v mojem samskem tednu rezultirale v zeleni ješprenovi rižoti s čemažem. Problem samskih tednov je, da si vedno skuham za večkrat, a vse pojem v istem dnevu. Problem ne-samskih tednov je, da kuham za tri in za ziher, in ker se hrane ne meče stran… Moj vrli oče je na račun karantene že fasal napad putike. Tudi meni se vse bolj zdi, da bo imelo precej ljudi po temle težave s KORONArnimi obolenji. Sploh če še namesto najemnine prejmem najboljši ever domač kruh izpod Grušinih rok. 

Pa vendar. Jesti je treba. Mogoče ne ravno toliko piti. Po novem z vsako gajbo piva od Loo-Blah-Ne pride fantastičen pivski kvas, ki konča v pici. Uporabim postopek podaljšanega vzhajanja, kjer najprej nahranjeni kvas kot predtesto vzhaja čez noč, potem pa naslednji dan zamešeno testo še 24 ur počiva v hladilniku in potem par ur vzhaja. V resnici nimam pojma o vsem tem in vse to podaljšano vzhajanje pride bolj od tega, da testo nekam dam in nanj pozabim.

Komaj čakam, da pride spet čas gorskih malic, mogoče ne v lastni občini. Jagode in redkvice na 1800 m, luksuz brez primere.