Kriva peta v obliki grafita
Severovzhodno od Čedada se iz ravnice dvigajo gozdnata hribovja, iz katerih se najviše boči Matajur, v ozadju pa pogled seže na slovensko stran do Krna in Kanina. Te odmaknjene dolinice Nadiže in njenih zamejskih pritokov, Valle di Natisone, so skozi zgodovino bičale dolgoletne fronte, menjave kraljevin, držav, ideologij, jezikov in kultur, a na strma pobočja stisnjene vasice so ohranile svoj značaj, samosvojo hribovsko identiteto in starodavna verovanja. Krivapeta je priljubljeni bajeslovni lik Nadiških dolin, gozdna čarovnica z narobe obrnjenimi stopali in zelenimi lasmi, ki prebiva v jamah in lahko pričara neplodnost, debele kostanje ali ljubezen, včasih pa si postreže s kakim vaškim otrokom.
Casa Krajnova v Oblizzi
Na obisk teh magičnih krajev sta me povabila Vojko in Primož, ki ne obvladata le lokalnih legend, hribov in dolin, ampak tudi prav vsak kotiček, kjer se da priti do tukajšnjih tradicionalnih dobrot. Tako sem že kmalu po prihodu v Oblizzo deležna prave polente iz bližnjega mlina, ki ji družbo delajo marinirane sardele “na šavor”. S hribčka nad vasjo se vidita Matajur in Krn, proti večeru pa v dramatičnem vremenu z malo višjega vrha zremo tudi proti morju na eni strani in Mangartu na drugi. 
Sv. Martin
Naslednjega dne Vojko splanira krožni pohod po hribčkih in vaseh okrog Garmaka (Grimacco), ki nas od Liese vodi mimo Platca na vrh Sv. Martina s cerkvico (987), nato pa prek Topolova, Seuc in Hlodiča nazaj. Ker me moja krivopetniška nrav preveč vleče v hosto, ne obiščemo sirarskega muzeja v Platcu, zato pa si odpočijemo ob cerkvici (Zlo liepa cierkuca nareta okuole 1300 lieta, je go na varh brega od Svetega Martina. Blizu, je an kaman, ki se stor pomislit kua naš judie so branil naše doline od auštriancu na odrila od 1848 lieta.) in si ogledamo Tapoluško vas (Liepa vas gu briegu, miaz zelenih hosti, je nareta na špik). Na koncu v rudarskem Hlodiču spijemo Laško pivo in se vrnemo na večerjo domov v Oblizzo. Ko se naslednjega jutra vračam iz hribovske oaze, kjer večino časa niti ni signala, se ustavim na vseh treh pomembnih točkah lokalne kulinarične tradicije, ki mi jih svetujeta gostitelja: v pekarni se oskrbim s tradicionalno gubano, v tristo let starem mlinu Pussini kupim polento in moko, in nazadnje v zgolj sto let stari mlekarni v Čedadu nabavim celo vrsto sirov in dišečih salam. Ne gre drugače, kot da celo pot do doma drobim kruh in kozji sir po volanu…
